OBIČAJI | OBHOD SVETE LUCIJE
Obhod sv. Lucije ali skrajšano Lucije (“Licije”) so stari ljudski običaj, ki je ponovno oživel v zadnjih letih in so zelo podobne miklavževanju. Obleke in liki so skoraj enaki kot pri miklavževanju, le da sta zraven še dva lika: sv. Lucija (“Licija”) in “Čikopala”.
Na predvečer sv. Lucije (13.december) se našemimo v dekana, župnike, ministrante, školnika, sv. Lucijo, čikopalo in parkelje. Nato gremo po vasi, kjer hodimo od hiše do hiše in predstavljamo sv. Lucijo. Vaščani so zelo veseli, ker smo se spet spomnili na ta stari običaj in ga prikazali tako, kot je to potekalo nekoč. Seveda na koncu obdarimo pridne otroke s skromnimi darili.
V času med svetovnima vojnama so bili na Cvenu še zelo živi obhodi »licij«, na predvečer svete Lucije (13. decembra). Sestav »licij« je bil zelo podoben onemu pri »parklih«, le da je namesto škofa nastopal dekan, znotraj zbora obhodnikov pa tudi ni bilo bipolarnega nasprotja med »dobrim« škofom in nevarnimi »parkli«. Maskirani v »parkle« v ožjem pomenu besede tudi niso bili več agresivni. Pri obredu so se le pokazali. Med obredom, ki je bil povsem podoben onemu pri miklavževanju, so prav tako prebrali evangelij, ki se je bral v cerkvi na predvečer svete Lucije, nato pa so otroci, pa tudi odrasli, prihajali na skušnjo pred »gospoda dekana«. Med tem je maskirana oseba »čikopala«, oblečena v bele spodnje krilo »untrčko«, s svinjskimi očmi na krožniku in vilicami v rokah vihtela proti prestrašenim otrokom. V tem je bila izražena grožnja, da jim bo izkopala oči, če ne bodo pridni. Ves obred je bil osredotočen na zadnji dogodek, ko so pokazali sveto Lucijo »Licijo«. Vodilo jo je belo oblečena oseba. To je bila visoka bela prikazen, ki je glavo, podobno mrtvaku z izkopanimi očmi, dvigala in spuščala ter vihtela z njo v levo in desno. To je delal fant, prekrit z belo rjuho, ki je v roki držal bučo, preoblikovano v mrtvaško glavo, v kateri je gorela sveča. Ta prizor je poudarjal trpljenje svete Lucije. Na koncu so otroci prejeli darila, ki pa so bila skromnejša od onih pri miklavževanju, recimo bombone in piškote.
Prvinska simbolika »licij« je najverjetneje povezana s keltskim in sploh indoevropskim kultom vračanja mrtvih prednikov. Že v 6. stoletju pred našim štetjem so se kelti poslavljali od starega leta s praznikom Samheim (Praznik sonca, ki se je začel na večer 31. oktobra.) Ta praznik je naznanjal konec poletja in žetve. Sonce se je odmaknilo mrzlim in temnim dnevom. Živela je vera, da je v tej noči bog smrti dovolil rajnim vrnitev na zemljo, da bi jo napolnili s smrtjo in strahom. Na tisto noč se je zabrisala razlika med živimi in mrtvimi, vsi so se pomešali med seboj. Verjeli so, da so duše nekaterih ujete v telesih divjih živali. Tudi so verjeli, da se tisto noč hudobni duhovi in druge pošasti prišle na dan, da bi ustrahovali ljudi. Zato so maskirani ljudje uprizarjali prizore, ki so zbujali strah; na ta način bi bili podobni hudobnim duhovom in bi se jih tako lahko ubranili. Ker je pogansko izročilo živelo tudi v naših prednikih, je krščanstvo prvotni poganski kult časovno premaknilo v čas godovanja svetega Miklavža in Lucije ter z njima dodalo krščansko vsebino. Tudi »licija« predstavlja mrtvaško glavo. Močno nas spominja na anglosaški praznik »halloween« – z njegovim simbolom izrezljano bučo. Prav tako so »parkli« maskirani v podobe, ki nekoliko spominjajo na ovna ali govedo (»parkl« hodi po štirih kot žival, oblečen ima ovčji kožuh.), v krščansko vlogi hudiča. Tako tudi »parkli« v podobi teles živali simbolizirajo vračanje prednikov. Njihovo rjovenje deluje kot strašljivi glasovi iz podzemlja. (Povzeto po knjigi SLOVENSKA KMEČKA KULTURA – Na Cvenu od zemljiške odveze do začetka tretjega tisočletja.
Avtor: dr. Miran Puconja
Kdo sploh je sv. Lucija?
Sveta Lucija je bila krščanska mučenka in svetnica, rojena leta 284 v kraju Sirakuze (današnja Sicilija), umrla pa je leta 304. Sveta Lucija (tudi Lukia), je bila premožna mlada krščanska mučenka, ki jo kot svetnico častijo tako katoliški kot tudi pravoslavni kristjani. Po starem julijanskem koledarju (pred letom 1582) je godovala 22. decembra, ki je najkrajši dan v letu. Sedaj pa njen god praznujemo 13. decembra. V smislu čaranja naj bi zimskemu soncu dala moč, da bi ponovno gorelo. Poleg tega je zaradi imena, ki prihaja iz besede latinske »lux« (luč, svetloba), tudi zavetnica vseh slepih in slabovidnih. Lucija je ena izmed zelo redkih svetnikov, ki jih praznujejo pripadniki luteranskih cerkva, posebej še med skandinavskimi narodi, ki na dan svete Lucije praznujejo njen god s številnimi elementi germanskega poganstva.
Njeno življenje Njen življenjepis nam pravi, da je bila Lucija kristjanka v času Dioklecijanovega preganjanja. Znana je legenda, da si je sama izkopala oči in jih poslala svojemu zaročencu, da bi se ga znebila. Zaradi obljube devištva Bogu, je zavrnila poroko s poganom in je svojo doto razdala ubogim, njen nesojeni mož jo je kot kristjanko ovadil guvernerju Sirakuz. Ker je čudežno niso mogli ne premakniti ne sežgati, so jo stražarji zabodli in tako ubili. Najstarejši zapis o njej je iz 5. stoletja. Po srednjeveških zapisih naj bi ji pred smrtjo iztaknili oči. Do leta 1861 so bile njene relikvije v cerkvi, njej posvečeni v Benetkah; po rušenju, so bile prenešene v cerkev San Geremia (Svetega Jeremije).
(Povzeto po spletni strani Wikipedia)