OBIČAJI | MIKLAVŽEVANJE
Decembra, na predvečer godu sv. Nikolaja, nas obišče prvi izmed treh dobrih mož, ki v mesecu decembru razveselijo in obdarijo otroke – sv. Miklavž. Miklavževanje nosi ime po svetem Nikolaju, škofu, ki je živel v 4. stoletju v Mali Aziji. Umrl je leta 324, njegova popularnost pa je začela naraščati od 11. stoletja naprej, zlasti zato, ker je njegovo življenje razvilo vrsto ljudem priljubljenih legend o njegovi čudodelnosti in dobroti. Od vseh so najpogosteje uporabljene tri legende. Po prvi bi naj sv. Nikolaj trem hčeram revnega očeta ponoči skozi okno dal tri kepe zlata za doto in jim s tem zagotovil srečno prihodnost. Iz te legende verjetno izvira tudi obdarovanje, kepe zlata pa naj bi predstavljale jabolka, ki so bila kasneje značilna za obdarovanje ob miklavževanju. Tudi drugi dve legendi se nanašata na dobrodelnost in čudodelnost svetega Nikolaja. Pri drugi Miklavž pomaga študentom, pri tretji pa mornarje reši brodoloma, zato je bil dolgo zavetnik študentov, mornarjev, brodarjev in čolnarjev. Obdarovanje pa je sicer le del praznovanja, ki ga predstavlja predvsem obhod Miklavževe povorke. Skupaj s svojimi spremljevalci – župniki, kaplani, ministranti in parklji – hodi po vasi, od hiše do hiše in obiskuje otroke. Njegovi najbolj glasni spremljevalci – parklji, ki so utelešenje zla, so grozljivega videza in v otrocih vzbujajo strah. Prav to je tudi njihova naloga – prestrašiti in kaznovati poredne otroke, da bi bili v prihodnjem letu čim bolj pridni.
Miklavževanje je bilo dolgo časa precej razširjen običaj tako v Sloveniji, kot tudi drugod po Evropi. V 20. stoletju, predvsem po 2. Svetovni vojni, pa so oblasti ta običaj prepovedale in uvedle lik Dedka Mraza, katerega so prevzeli od Sovjetske zveze. Tako je miklavževanje potekalo ilegalno in je bilo tudi sankcionirano. Vendar to ni odvrnilo ljudi od ohranitve starega običaja in prenos le tega na mlajše generacije. Znova pa je miklavževanje javno zaživelo nekaj let pred osamosvojitvijo in je prisotno še danes. Na žalost pa je v času ilegalizacije običaj v nekaterih predelih države povsem zamrl, le redki pa so ga uspeli ohraniti v takšni obliki, kot so ga poznali naši predniki. Sedaj želijo različna turistična in druga društva ta običaj spet oživeti, vendar se žal že pozna vpliv modernizacije in običaj ni več enak kot je bil nekdaj. Naša vas pa je ena izmed redkih v kateri je običaj nemoteno potekal od vsega začetka pa vse do danes. Po pričevanju nekaterih starejših vaščanov sega izvajanje tega običaja vse v začetke devetnajstega stoletja, na žalost pa o tem nimamo materialnih dokazov. Zagotovo pa lahko trdimo, da na Cvenu miklavževanje izvajamo neprekinjeno vse od leta 1929 saj so se takrat vse aktivnosti cvenskih čehov začele zapisovati v knjigo, ki jo hranimo še danes.
Na sam predvečer se zberemo že ob 15. uri in se počasi začnemo dogovarjati katero vlogo pri miklavževanju bo kdo imel. Pri samem običaju nas lahko sodeluje okrog 25, saj imamo toliko oblek. Zato nekateri sodelujejo pri sami organizaciji, da poskrbijo za nemoteno izvajanje običaja. Vedno rabimo nekaj deklet, katere skrbijo da zbrani v gasilskem domu niso žejni in jim pripravijo tudi kak prigrizek, nekaj fotografov in snemalca, da celoten običaj tudi dokumentiramo. Vsak sodelujoči ima pri običaju točno določeno vlogo, za katero se že vnaprej ve kakšna je. Ko smo vsi oblečeni in pripravljeni na odhod, še zadnjič vse preverimo in se počasi odpravimo na pot do gasilskega doma, kjer bomo čez nekaj ur pred zbranimi otroci in starši ta običaj tudi prikazali. Na poti se ustavimo pri nekaterih hišah, kjer z darili razveselimo pridne otroke. Okrog 19:00 prispemo do gasilskega doma, kjer nas že z nestrpnostjo vsi pričakujejo.
POTEK OBIČAJA:
Pri v dvorano vstopi gospod Školnik in nagovori vse navzoče. Nato za njim po vrstnem redu vstopajo: župnik, kateri nosi palico, gospod Škof, dekan, evangelist, župniki, ministranti in nazadnje še ministrant, kateri drži knjigo. Ko gospod Školnik napove, da bomo poslušali evangelij, ki se bere na predvečer sv. Miklavža, se ministrant s knjigo vstane in gre k gospodu Škofu, kateri knjigo blagoslovi. Nato se postavi pred evangelista, kateri prebere evangelij. Če mu ministrant ne drži knjige pri miru, sledi krepka zaušnica. Po končanem branju ministrant še enkrat gre k gospodu Škofu, kateri še enkrat blagoslovi knjigo. Nato se vsi usedejo na že prej pripravljene stole. Školnik začne klicati otroke: »Pred gospoda Škofa naj prosim pride…« Vmes večkrat omeni: »No, da slišimo ali ti grešniki znajo kaj moliti.« Parklji pa so ves čas pripravljeni, če bo slučajno treba ukrepati v primeru, ko kdo ne zna moliti ali pa je bil zelo poreden. Tako gospod Školnik ves čas kliče otroke pred gospoda Škofa. Pred gospodom Škofom otroci morajo klečati, v nasprotnem primeru pa zato poskrbi ježevka (»ježovica«), kateri je zadolžen za red in tišino v dvorani. Gospod Škof običajno vpraša otroke, če so bili kaj pridni, ali so se med letom kaj novega naučili, če ubogajo starše in ali znajo kaj moliti. Pridni otroci se nato vrnejo na svoja mesta, za poredne pa je potrebno poklicati parkelje, ki pridejo po njih in jih odnesejo. Ko so že vsi bili pred gospodom Škofom začne ježevka počasi nositi darila k ministrantom, kateri jih podajajo naprej vse do gospoda škofa. Nato gospod Školnik začne klicati otroke in ti si začnejo hoditi po darila. Seveda samo pridni, za vse ostale pa poskrbijo parkelji. Ko se to konča in se vsi spet usedejo na svoja mesta, gospod Školnik predstavi oba parkelja: »Mlajši je star 350 let in prihaja iz Bosne, starejši pa je star 750 let in prihaja iz Srbije. Čep rav po narodnosti ne spadata zraven, pa se kar dobro razumeta. Poglejte kako se jahata!« Nato prideta oba parkelja počasi eden na drugem v dvorano, da si ju lahko pobliže ogledajo. Seveda ju še vedno za verige držijo gonjači. Potem pa kar naenkrat vsi skočijo vsak na svojo stran pograbijo »poredne« in jih odnesejo. Na koncu še gospod Školnik vsem zbranim obljubi: »Če ne boste pridni se vrnemo že jutri, če pa obljubite da boste pridni pa čez leto dni. Pa hvaljen bodi Jezus Kristus.« S temi besedami se tudi počasi zaključi ta obred. Parklji še nekaj časa zunaj čakajo, da koga ujamejo, ostali pa se že pripravljajo na skupinsko fotografijo. Po končanem fotografiranju si slečemo obleke in jih pospravimo. Nato sledi družabno srečanje do poznih večernih ur.
Potek samega običaja se med leti ni kaj dosti spremenil in se še danes izvaja skoraj povsem enako kot pred stoletjem. Razlika je samo v tem, da sedaj običaj poteka v gasilskem domu pred veliko množico zbranih obiskovalcev, včasih pa je Miklavž s svojim spremstvom hodil le od hiše do hiše.